Kaj je velikonočni čudež vstajenja?
Velikonočni čudež vstajenja je eden najpomembnejših dogodkov v krščanstvu. Gre za verovanje, da je Jezus Kristus tri dni po križanju vstal od mrtvih in da je ta dogodek znak božje moči in ljubezni do človeštva. Velikonočni čudež kristjani po vsem svetu praznujejo kot čas veselja in razmišljanja.
Vstajenje je osrednji del krščanske vere in velja za simbol upanja in prenove. Verjame se, da je Jezusovo vstajenje znak, da smrt ni konec in da je življenje mogoče obnoviti in obnoviti. To velja za močno sporočilo upanja in vere.
Vstajenje praznujemo na različne načine, od tradicionalnih verskih obredov do sodobnejših praznovanj. V številnih cerkvah bodo na velikonočno nedeljo potekala posebna bogoslužja in številne družine se bodo zbrale, da bi proslavile čudež vstajenja.
Velikonočni čudež vstajenja je opomin na moč vere in pomen upanja. Je opomin, da ne glede na to, kaj nam življenje prinese, vedno lahko najdemo moč in upanje v Božji moči. To je sporočilo, ki ga delijo kristjani po vsem svetu in je opomin na moč ljubezni in vere.
The čudež vstajenja, opisanega vSveto pismo, je najpomembnejši čudež krščanske vere. Ko je Jezus Kristus na prvo velikonočno jutro vstal od mrtvih, je ljudem pokazal, da upanje, ki ga je oznanjal v svojem Evangelij sporočilo je bilo resnično in prav tako je bila Božja moč na delu v svetu, pravijo verniki.
V 1. Korinčanom 15:17-22 v Svetem pismu apostol Pavel opisuje, zakaj je čudež vstajenja tako osrednjega pomena za krščanstvo: „...če Kristus ni bil obujen, je vaša vera prazna; še vedno si v svojih grehih. Potem se izgubijo tudi tisti, ki so zaspali [umrli] v Kristusu. Če le za to življenje upamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je res vstal od mrtvih, prvina tistih, ki so zaspali. Kajti ker je smrt prišla po človeku, prihaja tudi vstajenje mrtvih po človeku. Za kot vAdamvsi umrejo, tako bodo v Kristusu vsi oživeli.« Še več o velikonočnem čudežu:
Dobre novice
Vse štiri knjige svetopisemskega evangelija (kar pomeni 'dobra novica') – Matej, Marko, Luka in Janez – opisujejo dobro novico, angeli na prvo veliko noč napovedal: Jezus je vstal od mrtvih, tako kot je rekel svojim učencem, da bo tri dni po križanju.
Matej 28:1-5 prizor opisuje takole: 'Po soboti, ob zori prvega dne v tednu, Marija Magdalena in druga Marija je šla pogledat grob. Nastal je silovit potres, kajti Gospodov angel se je spustil z neba, šel h grobu, odvalil kamen in sedel nanj. Njegov videz je bil kot strela in njegova oblačila so bila bela kot sneg. Stražarji so se ga tako bali, da so se tresli in postali kakor mrtvi. Angel je rekel ženskam: »Ne bojte se, saj vem, da iščete Jezusa, ki je bil križan. Ni ga tukaj; vstal je, kakor je rekel. Pridite pogledat kraj, kjer je ležal.''
Max Lucado v svoji knjigi God's Story, Your Story: When His Becomes Yours komentira: »Angel je sedel na odmaknjenem nagrobniku. ... Prav skala, namenjena označevanju počivališča mrtvega Kristusa, je postala počivališče njegovega živega angela. In potem razglasitev. 'Vstal je.' ... Če je imel angel prav, potem lahko verjamete temu: Jezus se je spustil v najhladnejšo celico smrtne ječe in dovolil upravniku, da je zaklenil vrata in zavohal ključe v peči. In ravno takrat, ko demoni začeli plesati in poskakovati, je Jezus pritisnil prebodene roke ob notranje stene votline. Globoko v sebi je pretresel pokopališče. Zemlja je zašumela, nagrobniki so se zrušili. In odkorakal je ven, truplo je postalo kralj, z masko smrti v eni roki in ključi nebes v drugi.«
Avtorica Dorothy Sayers je v eseju zapisala, da je vstajenje resnično senzacionalna novica: 'Vsak novinar, ki bi prvič slišal za to, bi to prepoznal kot novico; tisti, ki so to slišali prvič, so jo pravzaprav poimenovali novica in to dobra novica; čeprav bomo verjetno pozabili, da je beseda evangelij kdaj pomenila kaj tako senzacionalnega.'
Srečanje z vstalim Jezusom
Sveto pismo opisuje tudi številna srečanja različnih ljudi z Jezusom po njegovem vstajenju. Eden najbolj dramatičnih se je zgodil, ko je Jezus povabil apostola Tomaža (ki je postal znan kot 'dvomljivi Tomaž' zaradi svoje znane izjave, da ne bi verjel, če se ne bi osebno dotaknil Jezusovih ran s križanja), da bi se dejansko dotaknil brazgotin na njegovem vstalem telesu. V Janezu 20:27 je zapisano, kako je Jezus rekel Tomažu: 'Daj prst sem; glej moje roke. Iztegni roko in jo položi v moj bok. Nehajte dvomiti in verjemite.«
Tudi drugi Jezusovi učenci so imeli težave z verovanjem, da je bil Jezus fizično vstal, namesto da bi se pojavil v obliki duha. Lukež 24:37–43 opisuje, kako jim je Jezus dal nekaj fizičnih dokazov o svojem vstajenju, vključno s tem, da so jedli hrano pred njimi: »Bili so presenečeni in prestrašeni, misleč, da vidijo duha. Rekel jim je: »Zakaj ste vznemirjeni in zakaj se vam porajajo dvomi? Poglej moje roke in noge. To sem jaz sam! Dotakni se me in poglej; duh nima mesa in kosti, kot vidite, da jih imam jaz.' Ko je to rekel, jim je pokazal svoje roke in noge. In ko od veselja in začudenja še niso verjeli, jih je vprašal: Ali imate tukaj kaj za jesti? Dali so mu kos pečene ribe, vzel jo je in pojedel v njihovi navzočnosti.«
Philip Yancey v svoji knjigi The Jesus I Never Knew piše: 'Mi, ki beremo evangelije z druge strani velike noči, ki imamo dan natisnjen na naših koledarjih, pozabljamo, kakotežkoučenci so morali verjeti. Prazen grob sam po sebi jih ni prepričal: to dejstvo je dokazovalo le 'Ni ga tukaj' – ne pa 'Vstal je.' Prepričanje teh skeptikov bi zahtevalo intimna, osebna srečanja s tistim, ki je bil njihov Gospodar tri leta, in v naslednjih šestih tednih je Jezus zagotovil točno to. ... Pojavi niso spektralna, ampak srečanja iz mesa in krvi. Jezus lahko vedno dokaže svojo identiteto - nobena druga živa oseba ne nosi brazgotin križanja.
Močna prisotnost
Vsi ljudje, ki so srečali Jezusa v 40 dneh med njegovim vstajenjem in vnebohodom, so odkrili močan občutek upanja zaradi njegove prisotnosti z njimi, pravi Sveto pismo. Anne Graham Lotz v svoji knjigi Expecting to See Jesus: A Wake-Up Call for God's People komentira, da lahko vsak vernik danes izkusi enak občutek upanja: »Ali je mogoče, da Jezus potrpežljivo čaka v vašem življenju, da vam da dokaz o njegova moč, ki ni zvodenela ali izčrpala od tistega prvega velikonočnega jutra? Ste tako osredotočeni na svojo situacijo, ki je videti tako radikalno drugačna od tistega, kar ste si predstavljali, da ga ne vidite? Ali so vas solze zaslepile zanj? Ali ste tako osredotočeni na lastno bolečino ali žalost ali zmedenost ali nemoč ali brezup, da zamujate največji blagoslov, ki ga boste kdaj prejeli? Ali je možno, da ravno v tem trenutku vašega življenja Jezus jetam s teboj?'
Odpuščanje na voljo vsem
Josh McDowell v svoji knjigi Evidence for the Resurrection: What It Means for Your Relationship with God piše, da Jezusovo vstajenje kaže, da Bog čudežno ponuja odpuščanje vsakomur, ki mu zaupa, ne glede na grehe, ki jih je on ali ona morda prej storil: Kristusovo vstajenje je pokazalo, da noben greh ni tako grozen, da bi bil odpuščen. Čeprav je nase prevzel vse grehe, ki jih je storil vsak od nas, ga je Bog vseeno obudil od mrtvih. Celo najhujše naše grehe so odnesli v grob in tam pustili za vedno. Čeprav smo vsi v življenju storili strašno grde stvari, prazen Jezusov grob pomeni, da nismo obsojeni; odpuščeno nam je.'
Umiranje z vero
Čudež vstajenja Jezusa Kristusa tudi tlakuje pot do večnega življenja ljudi, ko mu zaupajo, tako da se lahko kristjani brez strahu soočijo s smrtjo, piše Max Lucado v svoji knjigi Fearless: Imagine Your Life Without Fear: 'Jezus je doživel fizično in dejansko vstajenje. In -- tukaj je -- ker je on, bomo tudi mi! ... Umrimo torej z vero. Pustimo, da se vstajenje potopi v vlakna naših src in določi način, kako gledamo na grob. ... Jezus nam daje pogum za končni prehod.«
Trpljenje vodi v veselje
Čudež vstajenja daje vsem ljudem v tem padlem svetu upanje, da lahko njihovo trpljenje vodi v veselje, pravijo verniki. Mati Terezija je nekoč rekla: »Ne pozabite, da se Kristusov pasijon vedno konča v veselju Kristusovega vstajenja, zato, ko v svojem srcu začutite Kristusovo trpljenje, se spomnite, da mora priti vstajenje -- velikonočno veselje mora Zora. Nikoli ne dovolite, da bi vas kaj tako napolnilo z žalostjo, da bi pozabili na veselje vstalega Kristusa.«
