Razvoj papeškega primata

The razvoj papeškega primata je bil ključni dejavnik v razvoju katoliške cerkve. Papeški primat je prepričanje, da ima papež kot poglavar Cerkve avtoriteto odločati o vprašanjih vere in morale. Ta avtoriteta izhaja iz Jezusa Kristusa, ki je imenoval sv. Petra za prvega papeža.

Skozi zgodovino je bilo papeštvo vir sporov in stabilnosti. Od velikega razkola leta 1054 do reformacije v 16. stoletju je bilo papeštvo pomemben dejavnik pri razvoju katoliške cerkve.

Danes papeštvo velja za simbol enotnosti in kontinuitete v katoliški Cerkvi. Papež velja za duhovnega voditelja Cerkve, njegove odločitve pa so zavezujoče za vse katoličane. Je tudi vodja kardinalskega zbora, ki je odgovoren za volitve novih papežev.

Papeštvo je bilo tudi pomemben dejavnik pri razvoju katoliškega nauka. Papež je zadnja avtoriteta glede vprašanj vere in morale, njegove odločitve pa so zavezujoče za vse katoličane. Odgovoren je tudi za izdajo enciklik, ki so dokumenti, ki pojasnjujejo in pojasnjujejo katoliške nauke.

Papeštvo je bilo tudi pomemben dejavnik v razvoju družbenih in političnih dejavnosti Katoliške cerkve. Papež velja za moralno avtoriteto, njegove odločitve pa močno vplivajo na vpletenost Cerkve v družbena in politična vprašanja.

Skratka, razvoj papeškega primata je bil glavni dejavnik v razvoju katoliške Cerkve. Papež velja za duhovnega voditelja Cerkve, njegove odločitve pa so zavezujoče za vse katoličane. Zadolžen je tudi za izdajo enciklik in za vodenje družbenega in političnega delovanja Cerkve.

Papež danes na splošno velja za vrhovnega poglavarja katoliške cerkve in medkatoličani, kot glava vesoljne krščanske Cerkve. Čeprav je predvsem rimski škof, je veliko več kot le »prvi med enakimi«, je tudi živi simbol enotnostikrščanstvo. Od kod izvira ta doktrina in kako upravičena je?

Zgodovina papeškega primata

Zamisel, da je rimski škof edina oseba, ki jo lahko imenujemo 'papež' in predseduje celotni krščanski Cerkvi, ni obstajala v prvih letih ali celo stoletjih krščanstva. To je bil nauk, ki se je razvijal postopoma, dodajali so plast za plastjo, dokler se na koncu vsem ni zdelo, da je naravni izrastek krščanskih prepričanj.

Prvi premiki v smeri papeškega primata so se zgodili med pontifikatom Leona I., imenovanega tudi Lev Veliki. Po mnenju Lea, apostol Peter še naprej govoril krščanski skupnosti po svojih naslednikih kot rimski škof. Papež Siricisus je izjavil, da noben škof ne more prevzeti službe brez njegove vednosti (opazite, da ni zahteval besede pri tem, kdo bo postal škof). Šele pred papežem Symmachusom si je rimski škof drznil podeliti palij (volneno oblačilo, ki ga nosi škof) nekomu zunaj Italije.

Lyonski svet

Na drugem ekumenskem koncilu v Lyonu leta 1274 so škofje razglasili, da ima rimska cerkev »vrhovno in popolno primat in oblast nad vesoljno katoliško cerkvijo«, kar je škofu rimske cerkve seveda dalo precej moči. Šele Gregor VII je bil naslov 'papež' uradno omejen na rimskega škofa. Gregor VII je bil odgovoren tudi za močno razširitev moči papeštva v posvetnih zadevah, kar je povečalo tudi možnosti za korupcijo.

Ta nauk o papeškem primatu je bil nadalje razvit na prvem vatikanskem koncilu, ki je leta 1870 razglasil, da »ima rimska cerkev v razpolaganju z Bogom premoč navadne oblasti nad vsemi drugimi cerkvami«. To je bil tudi isti svet, ki je potrdil dogmo o papeška nezmotljivost , ki je odločil, da se »nezmotljivost« krščanske skupnosti razširi na samega papeža, vsaj ko govori o vprašanjih vere.

Drugi vatikanski koncil

Katoliški škofje so se med drugim vatikanskim koncilom nekoliko umaknili od doktrine papeškega primata. Tu so se raje odločili za vizijo cerkvene uprave, ki je nekoliko bolj podobna cerkvi v prvem tisočletju: kolegialno, skupnostno in skupno delovanje skupine enakih namesto absolutne monarhije pod enim vladarjem.

Niso šli tako daleč, da bi rekli, da papež nima vrhovne oblasti nad cerkvijo, so pa vztrajali, da morajo vsi škofjedelitiv tem organu. Ideja naj bi bila, da je krščanska skupnost tista, ki jo sestavlja občestvo krajevnih cerkva, ki se zaradi članstva v večji organizaciji ne odrečejo povsem svoji avtoriteti. Papež je pojmovan kot simbol enotnosti in oseba, ki naj bi si prizadevala za ohranitev te enotnosti.

Papeževa avtoriteta

Med katoličani seveda poteka razprava o obsegu avtoritete papežev. Nekateri trdijo, da je papež v resnici kot absolutni monarh, ki ima absolutno avtoriteto in ki mu pripada absolutna poslušnost. Drugi trdijo, da nestrinjanje s papeškimi izjavami ni le prepovedano, ampak je potrebno za zdravo krščansko skupnost.

Verniki, ki sprejmejo prvo stališče, bodo veliko bolj verjetno sprejeli tudi avtoritarna prepričanja na področju politike; v kolikor katoliški voditelji spodbujajo takšno stališče, posredno spodbujajo tudi bolj avtoritarne in manj demokratične politične strukture. Zagovor tega je olajšan s predpostavko, da so avtoritarne strukture hierarhije 'naravne', toda dejstvo, da se je tovrstna struktura dejansko razvila v katoliški cerkvi in ​​ni obstajala od začetka, popolnoma spodkopava takšne argumente. Vse, kar nam ostane, je želja nekega človeka, da nadzoruje druge ljudi, bodisi s političnimi ali verskimi prepričanji.