Kaj Sveto pismo pravi o odpuščanju?
Odpuščanje je osrednja tema v Svetem pismu in je bistveno za življenje v veri. Sveto pismo govori o odpuščanju na več načinov, od Gospodove molitve do Jezusovih naukov o ljubezni do sovražnikov. V Svetem pismu odpuščanje ni samo duhovno, ampak tudi moralno dejanje. To je dejanje usmiljenja in milosti, ki kaže Božjo ljubezen do nas.
Gospodova molitev
Gospodova molitev, ki jo najdemo v Mateju 6:12, je eden najbolj znanih odlomkov v Svetem pismu o odpuščanju. V tej molitvi nas Jezus uči, naj prosimo Boga, naj nam odpusti naše grehe, tako kot mi odpuščamo tistim, ki grešijo proti nam. Ta odlomek poudarja pomen odpuščanja drugim, tudi ko je to težko.
Jezusov nauk o odpuščanju
Jezus nas je tudi učil odpuščati drugim v Govoru na gori. V Mateju 5:7 Jezus pravi: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljeni bodo prejeli.« Ta odlomek nam pokaže, da ko odpustimo drugim, lahko pričakujemo, da bomo v zameno prejeli usmiljenje. Jezus nas je tudi učil, naj brezmejno odpuščamo drugim, kot je to storil, ko je odpustil ženski, ki so jo ujeli pri prešuštvu (Janez 8:1-11).
Božje odpuščanje
Končno Sveto pismo govori o Božjem odpuščanju naših grehov. V Pismu Rimljanom 5:8 Pavel piše: »Toda Bog svojo ljubezen do nas dokazuje s tem: ko smo bili še grešniki, je Kristus umrl za nas.« Ta odlomek nam pokaže, da je Božja ljubezen do nas tako velika, da nam je pripravljen odpustiti, tudi če smo storili kaj narobe.
Sveto pismo nas uči, da je odpuščanje bistveno za življenje v veri. To je dejanje usmiljenja in milosti, ki kaže Božjo ljubezen do nas. Poklicani smo odpuščati drugim, tako kot je Bog odpustil nam. Z upoštevanjem Jezusovih naukov se lahko naučimo odpuščati in nam bo odpuščeno.
Kaj Sveto pismo pravi o odpuščanju? Kar veliko. Pravzaprav je odpuščanje prevladujoča tema v celotnem Svetem pismu. Vendar ni nenavadno, da imajo kristjani veliko vprašanj o odpuščanju. Dejanje odpuščanja za večino od nas ni enostavno. Naš naravni instinkt je, da se samozaščitno umaknemo, ko smo poškodovani. Ko se nam zgodi krivica, po naravi ne prekipevamo od usmiljenja, milosti in razumevanja.
Ali je krščansko odpuščanje zavestna izbira, fizično dejanje, ki vključuje voljo, ali je občutek, čustveno stanje? Sveto pismo ponuja vpogled in odgovore na naša vprašanja o odpuščanju. Oglejmo si nekaj najpogostejših vprašanj in ugotovimo, kaj Sveto pismo govori o odpuščanju .
Je odpuščanje zavestna izbira ali čustveno stanje?
Odpuščanje je naša izbira. Je odločitev naše volje, motivirana z poslušnost Bogu in njegov ukaz odpuščanja. Sveto pismo nas naroča, naj odpuščamo, kakor je Gospod odpustil nam:
Potrpite drug drugega in odpustite vse zamere, ki jih morda imate drug do drugega. Odpuščajte, kakor je Gospod odpustil vam. (Kološanom 3:13, NIV)
Kako naj odpustimo, ko se nam ne da?
Odpuščamo po veri , iz poslušnosti. Ker je odpuščanje v nasprotju z našo naravo, moramo odpuščati z vero, ne glede na to, ali to čutimo ali ne. Bogu moramo zaupati, da bo v nas opravil delo, ki ga je treba opraviti, da bo naše odpuščanje popolno. Naša vera nam daje zaupanje v Božjo obljubo, da nam bo pomagal odpuščati, in kaže, da zaupamo v njegov značaj:
Vera kaže resničnost tega, kar upamo; je dokaz stvari, ki jih ne moremo videti. (Hebrejcem 11:1, NLT)
Kako svojo odločitev o odpuščanju pretvorimo v spremembo srca?
Bog spoštuje našo zavezo, da ga bomo ubogali, in našo željo, da mu ugodimo, ko se odločimo odpustiti. Delo dokonča v svojem času. Še naprej moramo odpuščati z vero (naša naloga), dokler delo odpuščanja (Gospodova naloga) ni opravljeno v naših srcih.
In prepričan sem, da bo Bog, ki je začel dobro delo v vas, nadaljeval svoje delo, dokler ne bo dokončno dokončano na dan, ko se Kristus Jezus vrne. (Filipljanom 1:6, NLT)
Kako bomo vedeli, ali smo res odpustili?
Lewis B. Smedes je v svoji knjigi zapisal,Odpusti in pozabi: 'Ko grešnika osvobodiš krivice, izrežeš maligni tumor iz svojega notranjega življenja. Osvobodiš ujetnika, a ugotoviš, da si bil pravi ujetnik ti.'
Vedeli bomo delo odpuščanja je popolno, ko izkusimo svobodo, ki pride kot rezultat. Mi smo tisti, ki najbolj trpimo, ko se odločimo, da ne bomo odpustili. Ko odpustimo, Gospod osvobodi naša srca jeza ,grenkoba, zamere in prizadetosti, ki nas je prej zaprla.
Večino časa je odpuščanje počasen proces:
Nato je Peter stopil k Jezusu in ga vprašal: 'Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, ko greši proti meni? Do sedemkrat?« Jezus je odgovoril: 'Povem ti, ne sedemkrat, ampak sedeminsedemdesetkrat.' (Matej 18:21-22, NIV)
Jezusov odgovor Petru jasno pove, da nam odpuščanje ni lahko. To ni enkratna izbira, potem pa samodejno živimo v stanju odpuščanja. V bistvu je Jezus rekel, odpuščaj, dokler ne izkusiš svobode odpuščanja. Odpuščanje lahko zahteva vse življenje odpuščanja, vendar je pomembno za Gospoda. Še naprej moramo odpuščati, dokler se zadeva v našem srcu ne uredi.
Kaj pa, če oseba, ki ji moramo odpustiti, ni verna?
Poklicani smo ljubiti svoje bližnje in sovražnike ter moliti za tiste, ki nas prizadenejo:
Slišali ste postavo, ki pravi: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa pravim, ljubite svoje sovražnike! Molite za tiste, ki vas preganjajo! Tako boste ravnali kot pravi otroci svojega Očeta v nebesih. Kajti on daje svojo sončno svetlobo tako zlim kot dobrim in pošilja dež na pravične in nepravične. Če ljubiš samo tiste, ki ljubijo tebe, kakšno plačilo je za to? Tudi pokvarjeni davkarji naredijo toliko. Če ste prijazni le do svojih prijateljev, v čem se razlikujete od drugih? Tudi pogani to počnejo. Vi pa bodite popolni, kakor je popoln vaš Oče v nebesih.« (Matej 5:43-48, NLT)
V tem verzu izvemo skrivnost o odpuščanju. Ta skrivnost je molitev. Molitev je eden najboljših načinov, da porušimo zid neodpuščanja v naših srcih. Ko začnemo moliti za osebo, ki nam je storila krivico, nam Bog da nove oči, da vidimo, in novo srce, da skrbimo za to osebo.
Ko molimo, začnemo to osebo videti tako, kot jo vidi Bog, in spoznamo, da je dragocena za Gospoda. Vidimo se tudi v novi luči, prav tako krivi za greh in neuspeh kot druga oseba. Tudi mi potrebujemo odpuščanje. Če nam Bog ni zatajil svojega odpuščanja, zakaj bi mi odrekali odpuščanje drugemu?
Ali je v redu, če čutimo jezo in želimo pravico do osebe, ki ji moramo odpustiti?
To vprašanje predstavlja še en razlog za molitev za osebo, ki ji moramo odpustiti. Lahko molimo in prosimo Boga, da opravi s krivicami. Lahko zaupamo Bogu, da bo sodil o življenju te osebe, potem pa bi morali to molitev pustiti pri oltarju. Ni nam več treba nositi jeze. Čeprav je normalno, da čutimo jezo do greha in krivice, ni naša naloga, da obsojamo drugo osebo v njenem grehu.
Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in odpuščeno vam bo. (Luka 6:37, (NIV)
Zakaj moramo odpuščati?
Najboljši razlog za odpuščanje je preprost: Jezus nam je naročil, naj odpuščamo. Učimo se od sveto pismo v kontekstu odpuščanja da če ne odpustimo, tudi nam ne bo odpuščeno:
Kajti če odpustite ljudem, ko grešijo proti vam, bo tudi vaš nebeški Oče odpustil vam. Če pa ljudem ne odpustite njihovih grehov, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših grehov. (Matej 6:14-16, NIV)
Tudi mi odpuščamo, da naše molitve ne bodo ovirane:
In ko stojite pri molitvi, če komu kaj očitate, mu odpustite, da vam vaš Oče, ki je v nebesih, odpusti vaše grehe. (Marko 11:25, NIV)
Če povzamemo, odpuščamo iz poslušnosti Gospodu. To je izbira, odločitev, ki jo sprejmemo. Ko pa opravimo svoj del 'odpuščanja', odkrijemo, da je zapoved odpuščanja na mestu za naše lastno dobro, in prejmemo nagrado svojega odpuščanja, ki je duhovna svoboda.
