Bodhicitta: Praksa v dobrobit vseh bitij
Bodhicitta je budistična praksa, ki se osredotoča na negovanje sočutja in modrosti v dobro vseh bitij. Gre za prakso nesebičnega dajanja, z namenom pomagati drugim in na koncu doseči razsvetljenje. Praksa Bodhicitta temelji na naukih Bude in naj bi bila najpomembnejša od vseh budističnih praks.
Prednosti vadbe Bodhicitte
Praksa Bodhicitte ima veliko koristi, tako za praktikanta kot za tiste okoli njih. Lahko pomaga gojiti občutek sočutja in razumevanja za vsa bitja, kar vodi k večjemu miru in harmoniji v svetu. Vadba Bodhicitte lahko pomaga tudi zmanjšati trpljenje ter spodbuja zdravljenje in dobro počutje.
Kako vaditi Bodhicitto
Praksa Bodhicitta vključuje negovanje občutka ljubeče prijaznosti in sočutja do vseh bitij. To lahko storite z meditacijo, vizualizacijami in drugimi praksami čuječnosti. Pomembno si je zapomniti, da Bodhicitta ni samo praksa dajanja, ampak tudi sprejemanja. Pomembno je biti odprt za prejemanje ljubezni in sočutja od drugih, pa tudi za dajanje.
Zaključek
Bodhicitta je močna budistična praksa, ki lahko pomaga gojiti občutek sočutja in razumevanja za vsa bitja. Gre za prakso nesebičnega dajanja, z namenom pomagati drugim in na koncu doseči razsvetljenje. Vadba Bodhicitte lahko pomaga zmanjšati trpljenje ter spodbuja zdravljenje in dobro počutje.
Osnovna definicijabodhicittaje 'želja po uresničitvi razsvetljenja zaradi drugih.' Opisujejo ga tudi kot stanje duha a bodhisattva , običajno razsvetljeno bitje, ki se je zaobljubilo, da bo ostalo na svetu, dokler vsa bitja ne bodo razsvetljena.
Zdi se, da so se učenja o bodhicitti (včasih črkovani bodhicitta) razvila v Mahajanski budizem približno v 2. stoletju našega štetja, ali približno v istem času, ko so bile verjetno napisane Prajnaparamita Sutre. Prajnaparamita (popolnost modrosti) sutre, ki vključujejo srce in Diamantna sutra , so prepoznavni predvsem po poučevanjusončni zahod,ali praznina.
Kaj ni jaz?
Starejše šole budizma so gledale na doktrino anatmana - brez jaza - kot na to, da je posameznikov ego ali osebnost okov in zabloda. Ko se osvobodi te zablode, lahko posameznik uživa v blaženosti Nirvane. Toda v mahajani so vsa bitja brez lastnega bistva, ampak namesto tega medsebojno obstajajo v ogromni povezavi obstoja. Prajnaparamita Sutre predlagajo, da morajo biti vsa bitja razsvetljen skupaj, ne le zaradi občutka sočutja, ampak zato, ker dejansko nismo ločeni drug od drugega.
Bodhicitta je postala bistveni del mahajanske prakse in predpogoj za razsvetljenje. Skozi bodhicitto želja po doseganju razsvetljenja presega ozke interese posameznika in v sočutju zajame vsa bitja.Njegova svetost 14. dalajlamarekel,
„Dragoceni prebujajoči se um bodhicitta, ki bolj kot samega sebe ceni druga čuteča bitja, je steber vadbe bodhisattve – pot velikega vozila.
'Ni ga bolj krepostnega uma od bodhicitte. Ni močnejšega uma od bodhicitte, ni bolj radostnega uma od bodhicitte. Za doseganje lastnega končnega namena je prebujajoči se um najvišji. Za doseganje namena vseh drugih živih bitij ni nič boljšega od bodhicitte. Prebujajoč se um je neprekosljiv način za kopičenje zaslug. Za čiščenje ovir je bodhicitta vrhunska. Za zaščito pred motnjami je bodhicitta vrhunska. Je edinstvena in vseobsegajoča metoda. Vsako običajno in nadzemeljsko moč je mogoče doseči z bodhicitto. Zato je absolutno dragocen.'
Gojenje Bodhicitte
Morda boste to prepoznalibodhipomeni 'prebujenje' ali kar imenujemo ' razsvetljenje .' Citta je beseda za 'um', ki se včasih prevaja kot 'srce-um', ker pomeni čustveno zavedanje in ne intelekt. Beseda ima lahko različne odtenke pomena, odvisno od konteksta. Včasih se lahko nanaša na stanje duha ali razpoloženja. Včasih je um subjektivne izkušnje ali temelj vseh psiholoških funkcij. Nekateri komentarji pravijo, da je temeljna narava citte čista iluminacija, prečiščena citta pa je spoznanje razsvetljenja.
Uporabljeno zabodhicitta, lahko sklepamo, da tocittani le namen, odločitev ali ideja, da bi koristili drugim, ampak globok občutek ali motivacija, ki prežema prakso. Bodhicitto je torej treba gojiti od znotraj.
Obstajajo oceani knjig in komentarjev o kultivaciji bodhicitte in različne šole mahajane se tega lotevajo na različne načine. Na tak ali drugačen način pa bodhicitta naravno izhaja iz iskrene prakse.
Pravijo, da se pot bodhisattve začne, ko se v srcu najprej pojavi iskrena težnja po osvoboditvi vseh bitij (bodhicittopada, 'vzbujanje misli o prebujanju'). Budistični učenjak Damien Keown je to primerjal z 'nekakšno izkušnjo spreobrnjenja, ki vodi do spremenjenega pogleda na svet.'
Relativna in absolutna Bodhicitta
Tibetanski budizem deli Bodhicitto na dve vrsti, relativno in absolutno. Absolutna bodhicitta je neposreden vpogled v realnost ali čista iluminacija ali razsvetljenje. Relativna ali konvencionalna bodhicitta je bodhicitta, o kateri smo do sedaj razpravljali v tem eseju. Je želja po doseganju razsvetljenja v dobro vseh bitij. Relativna bodhicitta je nadalje razdeljena na dve vrsti, bodhicitta v težnji in bodhicitta v akciji. Bodhicitta v težnji je želja po sledenju poti bodhisattve zaradi drugih, bodhicitta v delovanju ali uporabi pa je dejanska angažiranost na poti.
Konec koncev gre pri bodhicitti v vseh njenih oblikah za to, da dovolimo sočutju do drugih, da nas vse vodi k modrosti, tako da nas osvobodi spon oklepanja samega sebe. 'Na tej točki se lahko vprašamo, zakaj ima bodičita tako moč,' je v svoji knjigi zapisala Pema Chodron.Ni časa za izgubljanje. »Morda je najenostavnejši odgovor ta, da nas dvigne iz egocentričnosti in nam da priložnost, da zapustimo disfunkcionalne navade. Še več, vse, s čimer se srečamo, postane priložnost za razvoj nezaslišanega poguma bodhi srca.«
